Keltvek

Junak jezdi v daljavo v boj za svoje ljudi, mala deklica žalostno, poje v zadnji pozdrav, saj ne ve, kdaj mu spet pade v objem in ne ve ali sploh še v tem življenju, o le glej mladi bojevnik, razum naj vodi pogum, mlaj je poslednja luč pred viharjem kopij in ostrih sekir, v zraku lebdijo imena za plen, sliši se prvi nemir... Junak se je vlegel na zemljo polno krvi, sama deklica s sklonjeno glavo nosi cvetove v spomin, skrivljeno jeklo počiva na tleh, konec je vsega in konec vseh...